Novele v knjigi Doktor živih in mrtvih lahko razporedimo v dve skupini: v znanstvenofantastične in fantastične. Oboje se prepleta s stvarnostjo, zaradi hitrega razvoja znanosti danes celo bolj kot nekoč. Nekatere novele so pisane v prvi osebi, vendar niso zrcalo avtorjevega doživljanja, v večini prispevkov pa je vendarle zrno resnice, kot to velja za vsa leposlovna dela. Le da je v fantastični literaturi zrno produkt domišljije, hrepenenj in bojazni, ki jih človek projicira v namišljeno vsakdanjost ali, še večkrat, v prihodnost.

Pečjakove znanstvenofantastične in fantastične zgodbe imajo dve vsebini: zunanjo, nekakšen oklep, ki sestoji iz opisov dogodkov, ter notranjo, ki je skriti pomen teh dogodkov. Bralec naj bi prešel iz prve k drugi vsebini. Novele bodo dosegle svoj namen, če bodo bralci o njih tudi razmišljali in odkrivali njihov golobji in skriti pomen.

Vsako izmed njih napoveduje domišljijska ilustracija, ki je odsev tistega, kar se v zgodbi dogaja in bralcu še bolj buri domišljijo.